Ludvik Pandur
Iz cikla Pokrovi, 1999
olje na platnu, 20 x 30 cm, 35 x 45 cm, 60 x 70 cm, 60 x 70 cm
z dovoljenjem umetnika
»V mojem slikarstvu je vedno prisotna srhljivost; deluje v razponu od lepote do groteske; tista zarisana lepota, ki draži in provocira.« (Ludvik Pandur)
Figuro in krajino ter njun preplet, prehajanje prve v drugo in obratno, slikar Ludvik Pandur doživlja izrazito intimno. Ne gre za opazovanje od zunaj, marveč za prevod skozi sebe, skozi sedimente spominov, stanj in doživetij ter skozi medij slikarstva, zgodovino slikarstva. In nikoli bolj intimno, kakor v ciklu Pokrovi iz leta 1999. V tistem času se z umetnikom srečamo na začetku zrelega obdobja, ko je dopolnil pol stoletja. Cikel je intimen že v smislu malih formatov, ob tem pa gre tudi za obračun avtorja s samim seboj, z lastno minljivostjo, mejami lastne telesnosti. Umetnik doživi več zdravstvenih preplahov in hospitalizacij, ki pustijo nekatere trajne vidne in nevidne posledice. Cikel Pokrovi sledi eni izmed hospitalizacij, ko je umetnik daljše obdobje preživel v mariborski bolnišnici. Z obupom ga je navdajal duhamoren razgled, pogled na bolnišnične stavbe pod njegovim oknom, kjer je na strehah opazoval plastične pokrove, svetlobnike. »Jaz pa sem hotel videti pejsaž. In sem si pričaral dogajanje za tremi ribniki. Shaluciniral sem si nekakšne pokrajine. In pravzaprav akt. Ko si sam ležeča pokrajina in se ti vse sorte dogaja, so to ena čisto posebna občutenja, ki jih ne priporočam. Morda koristijo slikariji, malo manj pa koristijo samemu človeku, ki se s tem ukvarja.«
olje na platnu, 60 x 70 cm, z dovoljenjem umetnika, foto: Damjan Švarc
Ludvik Pandur (r. 1947) se je rodil v Slovenj Gradcu v meščanski družini iz Lendave. V otroštvu so se z družino preselili v Maribor, kjer se je šolal do zaključka gimnazije. Slikarstvo mu je bilo pregovorno položeno v zibko, saj sta bila slikarja tudi očetov stric in oče Lajči Pandur. Odločil se je za študij slikarstva na akademiji v Zagrebu, kjer se je po zaključku študija pridružil mojstrski delavnici slikarja Krsta Hegedušića. Leta 1973 se je vrnil v Maribor, kjer ob rednih potovanjih v tujino in kolonijah po Sloveniji do danes plodovito ustvarja v ateljejih na Maistrovi ulici in doma. Od prve samostojne razstave v mariborskem razstavnem salonu Rotovž leta 1971 se je predstavil na številnih razstavah doma in v tujini, od Ljubljane, Pirana in Ptuja do New Yorka, Münchna in Madrida. Do upokojitve je bil priljubljen profesor na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru. Leta 2021 je Umetnostna galerija Maribor organizirala veliko retrospektivno razstavo njegovega dela.
