Janko Ravnik

V kraljestvu Zlatoroga, 1931

V kraljestvu Zlatoroga je prvi slovenski celovečerni film, ki je premiero doživel leta 1931 in so ga s skupnimi močmi ustvarili t.i. skalaši, člani Turistovskega kluba Skala iz Ljubljane. Film je s pomočjo ekipe skalašov režiral, posnel in zmontiral profesor klavirja na Akademiji za glasbo v Ljubljani Janko Ravnik. Scenarij je delo pisatelja Juša Kozaka, v njem pa so zaigrali gorniki tistega časa, med njimi tudi legendarni alpinisti Joža Čop, Miha Potočnik, Herbert Drofenik in Franica Sodja.

Filmska zgodba spremlja popotovanje treh družabnikov različnih stanov: ljubljanskega študenta, jeseniškega železarja in kmeta, ki se iz Kranjske Gore preko Vršiča, Prisojnika, Vodnikove koče in Kredarice odpravijo na vrh Triglava – v kraljestvo Zlatoroga. Prvo noč preživijo v šotoru, naslednji dan se na poti srečajo s kosci, gozdarji in planšarji, noč pred končnim vzponom pa prebijejo v planšarski koči pri čedni pastirici Lizi. Vsako srečanje posname kamera, ki predstavi delo, ki ga opravljajo ljudje v gorah. Svojo gorniško dogodivščino, ki razkriva številne lepote slovenskega podeželja in gora, sklenejo ob Bohinjskem jezeru, od tam pa odidejo na Bled, kjer se razidejo.

Premiera filma V kraljestvu Zlatoroga, ki so ga snemali kar tri leta in pol, je bila 29. avgusta 1931 v dvorani Grand hotela Union v Ljubljani, kjer si ga je v naslednjih desetih dneh ogledalo kar 15.000 gledalcev. Premiero, ki je navdušila staro in mlado, je spremljal dvanajst članski godalni orkester, kasnejše projekcije pa manjši glasbeni sestav – film je bil namreč nem. Iz prihodka, ki ga je prineslo predvajanje prvega jugoslovanskega gorniškega filma, so člani kluba Skala zgradili planinski dom na Rjavi skali na Voglu. Dom je med drugo svetovno vojno pogorel, na njegovem mestu pa danes stoji Ski hotel.

Kot poklon ob 90. obletnici filma je Arhiv Republike Slovenije leta 2021 film digitiziral in digitalno restavriral. Zahteven postopek digitalne restavracije, ki so jo opravili v Italiji, je omogočil, da se je film z minimalnimi posegi v sliko približal prvotnemu izgledu in si ga lahko ogledamo, kot ga je videlo občinstvo v času nastanka filma. Povrnjeni so tudi nekateri obarvani kadri, ki so se v postopkih klasičnega kopiranja izgubili in ostali črnobeli. Za dovoljenje za predvajanje na EKO 9 se zahvaljujemo Mateju Ravniku, vnuku Janka Ravnika. Projekcijo filma je omogočil Slovenski filmski arhiv pri Arhivu Republike Slovenije.

celovečerni dokumentarno-igrani film, 75′, zajem zaslona
V Kraljestvu Zlatoroga, 1931; producent Turistični klub Skala Ljubljana, režiser in snemalec: Janko Ravnik; Gradivo hrani: Slovenski filmski arhiv pri Arhivu Republike Slovenije, SI AS 1086 Zbirka filmov
z dovoljenjem Mateja Ravnika in Arhiva Republike Slovenije

Janko Ravnik (r. 1891, Bohinjska Bistrica, u. 1982, Ljubljana) je bil slovenski pianist, skladatelj, glasbeni pedagog, fotograf in filmski režiser. Končal je šolo Glasbene matice v Ljubljani in študij klavirja pri Josefu Jiraneku na Konservatoriju v Pragi. Ob vrnitvi v domovino ga je pričakal vpoklic v 17. pešpolk. V času prve svetovne vojne je igral v vojaškem orkestru skupaj s kasneje zelo uspešnim violinistom češkega rodu Rihardom Ziko. Po vrnitvi v Ljubljano se je zaposlil kot korepetitor in dirigent v ljubljanski Operi, kjer je imel čast, da je to delo opravljal kot prvi. Bil je redni profesor klavirja na Akademiji za glasbo v Ljubljani in njen dekan. Bil je mentor mnogim generacijam pianistov, med drugimi tudi Pavlu Šivici, Hildi Horak in Zdenki Novak. Leta 1931 je posnel prvi slovenski celovečerni film z naslovom V kraljestvu Zlatoroga. Med njegove dokumentarne filme sodi tudi prikaz ljubljanske proslave ob 120. obletnici ustanovitve Ilirskih provinc in odkritje Napoleonovega spomenika v Ljubljani (1929).

Trienale 
umetnost
in okolje
EKO 9 Oči v skali je del projekta EMPACT | Sočutje in trajnost, ki ga sofinancira Evropska komisija Evropske unije. Izražena stališča in mnenja so zgolj stališča in mnenja avtorja(-ev) in ni nujno, da odražajo stališča in mnenja Evropske unije ali Evropske izvajalske agencije za izobraževanje in kulturo (EACEA). Zanje ne moreta biti odgovorna niti Evropska unija niti EACEA.