Ines Doujak

Populacija duhov, 2016–v teku
kolaži iz historičnih grafik botaničnih diagramov in medicinskih knjig z začetka 20. stoletja, različne dimenzije
z dovoljenjem umetnice

V seriji kolažev Populacija duhov Doujak razmišlja o pošastnih in krhkih, tudi pogosto nevidnih odnosih med ljudmi, bakterijami, rastlinami, živalmi in virusi. Njeni asemblaži v divjih in nepričakovanih kombinacijah različnih materialov utelešajo izkrivljene in pogosto mimobežne interakcije. Na enem izmed kolažev se iz glave dečka razcveti ilustriran virus, na drugem se polž spremeni v bakterijo. Umetnica, ki primarno gradivo za kolaže nabira med historičnimi grafikami 20. stoletja, denimo v medicinskih atlasih kožnih bolezni, združuje dele teles človeških in nečloveških sorodnikov z njihovim naravnim in umetnim okoljem ter tako izpostavi pogosto neprepoznane medsebojne povezave. Skozi ta proces, ki ga je začela več let pred izbruhom pandemije COVID-19, Doujak raziskuje fragmentarne izvore pandemij skozi zgodovino in jih povezuje s svetovnim gospodarstvom izkoriščanja naravnih virov. Virusi namreč vedno znova dokazujejo, da se najbolj širijo po trgovskih poteh in v središčih ekološkega opustošenja. Ti ponavljajoči se vzorci mikrobioloških in okoljskih kriz, ki so posledica trgovinske izmenjave, razkrivajo neuspehe in negativne posledice globalizacije in poznega kapitalizma.

Realnost trgovanja je vseprisotna: bolno telo okuži s simbolizmom in ga obteži z metaforami o krivdi zaradi »neproduktivnosti« in z razrednim nasiljem. »Okuženi drugi«, upodobljeni v kolažih Populacija duhov, se upirajo sistemom klasifikacije, ki postavljajo stroge meje med boleznijo in zdravjem, ter nam pokažejo, da lahko vsakdo ob vsakem času zboli. Umetničina hibridna bitja pričajo o vseprisotnosti kontaminacije in poroznosti vseh oblik življenja. Populacija duhov gledalca opomni, da je bolezen radikalen vzgib.

Maska mumije z lasuljo
verjetno pozno srednje obdobje, pribl. 1000–1450 n. š., Chancay, današnji Peru
les, človeški lasje, alpaka, volna, bombaž; pridobljeno v Cuzcu, 1979
zasebna zbirka, izposojena arhivu, 30,5 x 20,3 x 4,8 cm

Maske mumije so bile pogosto poslikane z rdečo barvo in so predstavljale obraz umrlega. Ta je bil zavit v več plasti tekstila, da je nastal nekakšen malo večji sveženj. Ovoji mumije so verjetno del tekstilne dediščine kulture Chancay. V obalnih dolinah Peruja je odkritih več kot 5000 pokopališč, številna so bila izropana za mednarodni trg s starinami, kar je posledica pomanjkanja finančnih sredstev in korupcije v Peruju kot tudi pomanjkljivega carinskega nadzora v bogatem svetu zunaj Peruja. Potem so tu še stranski produkti, ki terjajo skrbno etično presojo. Plenilci grobov nekatere dele najdenih ostankov pogosto zavržejo, ženske iz revnih lokalnih skupnostih pa te ostanke ponovno uporabijo za maske za mumije ali za izdelavo imitacij predkolumbovskih lutk iz avtentičnih materialov. Čeprav se te v Limi prodajajo za le nekaj dolarjev, predstavljajo pomemben vir lokalnega dohodka in hkrati ustvarjajo pristno povezavo med regijsko preteklostjo – njeno sofisticirano tekstilno kulturo – in sedanjostjo, v kateri se ljudje preživljajo tudi z uporabo njenih ostankov.

Do leta 1925 so iz mesa egipčanskih mumij, tako človeških kot mačjih, izdelovali priljubljen odtenek rjave barve. Uporabljale so se celo mumije francoskih kraljev, izkopane v pariškem Saint-Denisu. Mumije so prvič uporabili kot zdravilo že leta 1300, s to prakso pa so prenehali šele v začetku 20. stoletja, ko je bila zaloga razpoložljivih ostankov mumij dokončno izčrpana. Praktično vsi pigmenti, ki so jih poznali slikarji od srednjega veka do renesanse, so bili tudi zdravila, vključno s svinčevim belilom, minijem, cinobrom, kredo, avripigmentom, sepijo, ultramarinom … in mumijo. Ta zdravila so dobavljali lekarnarji, ki so bili tudi glavni dobavitelji slikarskih potrebščin. Leta 1712 so v Parizu odprli trgovino s slikarskimi potrebščinami À la Momie. Vendar danes rjave barve mumije ni več na voljo nikjer. Geoffrey Roberson-Park, direktor uglednega londonskega podjetja C. Roberson, ki proizvaja barve, je leta 1964 z obžalovanjem povedal, da je podjetju zmanjkalo mumij. »Morda se kje še najde kakšna čudna okončina,« se je opravičil, »a ne dovolj, da bi lahko izdelali še kakšno barvo.«

Populacija duhov, 2016–v teku, kolaž, 85 x 110 cm, z dovoljenjem umetnice