Dominika Trapp
Pobegla voda, 2022–2024
Pobegla voda 6, 2024
tuš na platnu, 100 x 80 cm
z dovoljenjem umetnice in Dóre Rechnitzer
Pobegla voda 7, 2022
tuš na arhivskem papirju, 24,5 x 16 cm (brez okvirja)
z dovoljenjem umetnice in Vivien Marián
Pobegla voda 8, 2022
tuš na arhivskem papirju, 16 x 24,5 cm (brez okvirja)
z dovoljenjem umetnice, Dénesa Andrea in Árpáda Balázsa
Dominika Trapp v svojih delih mobilizira kulturno zgodovino vode in jo na izrazito naraven način povezuje s primarnimi eksistencialnimi izkušnjami. V delih raziskuje vse od fiziologije do fiziognomije vode. Virov, ki predstavljajo izvor vode, ne moremo šteti za prave izvire: niso rojstni kraj vode, so zgolj mesto, kjer snov spremeni stanje. Izvir ne more biti izvor same snovi; kvečjemu lahko predstavlja izvir posamezne oblike. Ker pa gre pri vodi za brezobličnost par excellence, lahko izvor dojemamo le kot trenutno stopnjo pojavljanja: vrči, luknje, izviri, votline in predori – popek sveta. Kot nebesni svod, ki sega od preteklosti do prihodnosti, razstavljena dela presegajo zgolj njihovo čutno zaznavo. Tako kot voda se hkrati lahko nadzirajo in so ubogljiva. Zdijo se presenetljivo »naravna«, hkrati pa izžarevajo motečo tujost – nekaj, kar še vedno pričakujemo od umetnosti, a se s tem srečujemo vse redkeje. (Imre Bartók)
Pobegla voda 8, 2022, tuš na arhivskem papirju, 16 x 24,5 cm, z dovoljenjem umetnice, Dénesa Andrea in Árpáda Balázsa
Dominika Trapp (r. 1988, Budimpešta) je leta 2012 diplomirala na oddelku za slikarstvo Madžarske univerze za likovno umetnost. V svoji praksi razvija predvsem dvoje: po eni strani občutljiv slikarski pristop, ki spodbuja intuitivno in introspekcijsko branje, po drugi strani pa navzven usmerjeno občutljivost, ki omogoča dialoge med skupnostmi z željo kolektivnega samospoznavanja. Dominika Trapp v svojih delih s pomočjo slik, instalacij in performansov obravnava teme, kot so razmerje med tradicijo in sodobno kulturo, usoda žensk v madžarskih kmečkih skupnostih in zgodovinski kontekst motenj hranjenja. V zadnjem času je sodelovala v rezidenčnih programih Art in General v New Yorku, Erste Stiftung na Dunaju in FUTURA v Pragi. Leta 2020 se je s samostojnima razstavama predstavila v galeriji Trafó v Budimpešti in Karlin Studios v Pragi. Leta 2021 je sodelovala na 14. baltskem bienalu v Vilni, leta 2022 na Manifesti 14 v Prištini in leta 2023 na irskem bienalu EVA International v Limericku. Leta 2023 je bila ena od treh prejemnikov umetniške nagrade Esterházy. Trenutno je doktorska štipendistka za multimedijsko umetnost na Univerzi za umetnost in oblikovanje Moholy-Nagy.
